O meni

Rojen sem bil 3. oktobra 1965.

Srednjo zdravstveno šolo sem zaključil leta 1983 v Ljubljani, v letu 1996 pa sem zaključil  program srednjega izobraževanja za zdravstvenega tehnika. V letu 2004 pa sem opravil certificiranje nacionalne poklicne kvalifikacije za  tolmača slovenskega znakovnega jezika.

Delo sem pričel v Domu starejših občanov v Ljubljani, kasneje v kirurških službah v UKC. Zatem sem se zaposlil v ZSMS-ju. V letih 1992-1994 sem bil ponovno zaposlen v UKC, ter za tem do 1999 leta v Onkološkem Inštitutu. Od leta 1999 sem delal v Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenija ter v Društvu za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Od leta 2002 – 2005 sem bil zaposlen v Liberalni demokraciji Slovenije, kasneje pa sem delal kot samozaposlen tolmač slovenskega znakovnega jezika.

POLITIK

V politiko sem vstopil v poznih osemdesetih letih kot aktivist takratne mladinske organizacije ZSMS, ki je orala ledino na področju sodobne liberalno demokratske politike v sodobni Sloveniji. Moje angažma v politiki je bil pretežno usmerjen v Ljubljano – od prostovoljnega dela v četrtnih skupnosti in številnih organizacijah in pobudah, do nepoklicnih mandatov v mestnem svetu.

Ljubljana

Delal sem z ljubljanskimi župani in županjama, v poklicno politiko sem vstopil kot podžupan Ljubljane leta 2006, ko je vodenje mesta prevzel sedanji župan. Sledilo je obdobje preporoda mesta, ko se je sprostila energija, ki se je vrsto let zbirala in Ljubljana je kmalu začela cveteti. Slovenija je postala ponosna na svojo prestolnico, naše delo v mestni občini pa je postavilo nove, višje standarde za vse slovenske občine. Pokazali smo, kaj je z dobrim delom mogoče narediti in to so od svojih občin začeli terjati ljudje po vsej državi. Model upravljanja našega mesta so na volitvah leta 2011 želeli državljani prenesti na celotno državo, vendar je bil strah pred spremembami prevelik in povolilna parlamentarna kuhinja je poteptala jasno voljo volivk in volivcev.

Državni zbor

Poslanec Državnega zbora sem postal leta 2011, ko se je skrbi za Ljubljano pridružil tudi pogled na vso državo. Od takrat sem vodil največjo in najmanjšo poslansko skupino v Državnem zboru, bil samostojni poslanec, sodeloval sem pri nastajanju in slovesu vlade, bil sem opozicijski politik in koordinator vladne koalicije. Aktiven sem na področju notranje politike, človekovih pravic, regionalnem razvoju in lokalni samoupravi, športni politiki idr. Ves čas sem zvest liberalno demokratskim vrednotam.

ŠPORTNI DELAVEC

Od leta 2010 do julija 2017 sem predsedoval Košarkarskemu klubu Olimpija Ljubljana. Vodenje košarkarskega kluba evropskega formata je bilo zahtevno in odgovorno delo, hkrati pa sem bil z zaupano nalogo izjemno počaščen, saj gre klub, za katerega navijam od otroštva in ki je eden najbolj prepoznavnih simbolov mojega domačega mesta, Ljubljane.

Košarkarski klub Union Olimpija je najuspešnejši slovenski košarkarski klub. Olimpija je šestnajstkratni slovenski prvak, dvajsetkratni slovenski pokalni zmagovalec, evropski pokalni prvak 1994, prvak Jadranske lige 2002, enkrat je bila tretjeuvrščena v Evroligi 1997. Bila je šestkratni jugoslovanski prvak.

Od sezone 2010/11 je naša domača dvorana Arena Stožice, pred tem pa smo desetletja domovali v legendarnem Tivoliju. V najbolj trofejnem slovenskem klubu so odraščali in se kalili nekateri največji slovenski športniki, številni med njimi so bili ali pa so še med najboljšimi v košarkarskem svetu – tako na stari celini kot onstran luže.


Union Olimpija

TOLMAČ ZNAKOVNEGA JEZIKA

Življenjska izkušnja bližnjega družinskega člana me je že v rani mladosti seznanila s svetom gluhih in naglušnih. S časom sem postal aktivist nevladnih organizacij, opravil sem izpit za tolmača znakovnega jezika in opravljal številne naloge s tega področja. Kot dolgoletni mestni svetnik in podžupan Ljubljane sem skušal pomagati po svojih najboljših močeh. Enako počnem tudi kot poslanec Državnega zbora.

Svet gluhih in naglušnih je za tiste, ki z njim nimajo stika, povsem nepredstavljiv, v splošni javnosti pogosto podcenjen problem. Gluhim sočutje ne pomaga veliko. Prijazna gesta je res dobrodošla, vendar pa za kolikor toliko dostojno življenje gluhi potrebujejo pomoč pri tem, da se usposobijo za samostojno življenje. Težave se začnejo dobesedno pri abecedi – težko se je naučiti brati in pisati, ko ne slišiš besed. Nepismenost pa vodi v brezposelnost, življenje na socialnem robu, v brezupu in popolni odvisnosti od širše družne. Razumevanja in aktivna pomoč okolja je za razvoj človeka z okvarami sluha ključnega pomena. Ozaveščanje širše javnosti in neposredna pomoč prizadetim so aktivnosti, ki jih s ponosom opravljam že od zgodnjih let.

» Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije

» Slovar slovenskega znakovnega jezika

» Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik