Rešitev problematike izbrisanih ocenjujem kot svojevrsten uspeh

05 aprila 2017
Rešitev problematike izbrisanih ocenjujem kot svojevrsten uspeh

Obžalujem, da je v začetku 90. let prejšnjega stoletja prišlo do množičnega izbrisa oseb iz Registra stalnega prebivalstva Slovenije. Postali so t.i. izbrisani, posledično pa so jim bile kršene številne ustavne pravice. Kljub temu pa kot velik uspeh ocenjujem dejstvo, da smo zadevo rešili. Še pred nekaj leti namreč nismo vedeli ali bo temu tako. Osebno si seveda želim, da bi vsi oškodovanci prejeli višjo odškodnino za storjeno krivico. Vendar pa trenutno rešitev vidim kot ustrezno možnost izbrisanih za povrnitev škode za kršitev njihovih ustavnih pravic. Temu je pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Poleg tega imajo izbrisani tudi sami možnost, da svojo pravico terjajo na sodišču. To ocenjujem kot dosežek, saj v preteklosti ti ljudje na nek način sploh niso obstajali. Torej niso mogli začeti nobenega postopka.

Leta 1991 je Državni zbor sprejel zakon o državljanstvu in zakon o tujcih. V skladu z Zakonom o državljanstvu so morali državljani drugih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije, s prijavljenim stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v roku pol leta vložiti vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Za tiste, ki tega niso storili, so 26. februarja 1992 začele veljati določbe zakona o tujcih. V skladu s temi določbami jih je država izbrisala iz registra stalnega prebivalstva in jih prenesla v t. i. pasivno evidenco. Takih oseb je bilo po ugotovitvah Ministrstva za notranje zadeve leta 2009, v času ministrice Katarine Kresal, več kot 25.000.

Politika je o vprašanju izbrisanih večkrat razpravljala, vendar pa so se stvari začele urejati šele po odločitvah Ustavnega sodišča iz let 1999 in 2003. Takrat je namreč sodišče odločilo, da je bil izbris nezakonit. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo naj izbrisanim vrne status stalnega prebivalca od dneva njihovega izbrisa . Že leta 2003 je Državni zbor sprejel t.i. tehnični zakon o izbrisanih. Vendar pa je na zahtevo skupine poslancev iz vrst SDS, NSi, SNS, SLS in SMS leta 2004 potekal referendum, na katerem smo državljani Slovenije odločali o t.i. tehničnem zakonu o izbrisanih. Na referendumu je bil zakon zavrnjen. Ministrstvo za notranje zadeve je nato dopolnilne odločbe o stalnem prebivanju začelo izdajati neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Nadalje je Državni zbor marca 2010 sprejel spremembe zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji, s katerim je uredil še status tistih izbrisanih, ki niso bili upravičeni do dopolnilnih odločb.

Vprašanje odškodnin je država ponovno začela urejati leta 2012, ko je ESČP odločilo, da Slovenija ni v celoti uredila vprašanja izbrisanih. Po odločbi ESPČ je morala Slovenija v enem letu sprejeti odškodninsko shemo, ki bi uredila pravico do primerne odškodnine za vse izbrisane. Država je odškodninsko shemo sprejela konec leta 2013. Po tem zakonu izbrisanemu za vsak mesec izbrisa pripada 50 evrov odškodnine. Odškodnino pa lahko izbrisani zahteva tudi prek sodišča, a ne sme preseči trikratnik višine, ki bi jo sicer dobil v upravnem postopku. S takim položajem izbrisani in tisti, ki se zavzemajo za njihove pravice, niso povsem zadovoljni. Vendar pa sam takšno rešitev ocenjujem kot primerno. Pri tem je zelo pomembno izpostaviti, da je t.i. odškodninska shema prestala test na ESČP. Vprašanje odškodnin izbrisanim je rešeno na nacionalni ravni, saj sodišče ni našlo nobene posebne okoliščine v smislu spoštovanja človekovih pravic, ki bi zahtevala nadaljevanje tega primera. Sodišče je zaradi tega zaprlo primer.