Opozorila in predlogi varuhu človekovih pravic

24 oktobra 2017
Opozorila in predlogi varuhu človekovih pravic

Na današnji seji Državnega zbora smo obravnavali 22. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2016. V svoji razpravi sem varuhinjo opozoril na še vedno neurejene pravice istospolnih parov ter na zavajanje posameznih akterjev pri aktivnostih zbiranja podpisov za referendum o zakonu o zdravstveni dejavnosti. Predlagal pa sem tudi pripravo izhodišč in pogledov varuha glede izvedbenega zakona, s katerim bi človekove pravice v primeru izrednega stanja še bolj zaščitili.

Ena izmed pomembnejših stvari, ki sem jo v svoji razpravi izpostavil, je Zakon o partnerski zvezi, ki sem ga še kot nepovezani poslanec vložil v parlamentarno proceduro in je začel veljati februarja letos. Z omenjenim zakonom smo sicer storili velik korak k večjemu spoštovanju človekovih pravic v Republiki Sloveniji, kljub zakonu pa so nekatera področja še vedno neurejena. Govorim o tem, da istospolni partnerji še vedno niso enakopravni državljani Republike Slovenije: nimajo namreč enakega naziva kot raznospolni partnerji, prav tako jim ni omogočena možnost skupne posvojitve otroka, niti možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo. Po mnogih razpravah, ki smo jih v Državnem zboru na to temo opravili, je jasno, da te problematike poslanci, ne bomo rešili.  Žal. Še manj verjetno je, da bi to problematiko rešili z referendumom, spomnimo se samo referenduma iz leta 2015 glede Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Menim, da za odpravo diskriminacije istospolnih partnerjev veliko breme in odgovornost nosi prav Varuh človekovih pravic. To diskriminacijo bi varuhinja lahko odpravila z ustavno presojo. Prepričan sem, da bi kot varuhinja to morala storiti,  je pa gospa Nussdorfer to tudi javno obljubila.

Več o zakonu o partnerski zvezi

 

Druga pomembna stvar, na katero sem v svoji današnji razpravi opozoril varuhinjo, pa se nanaša na morebiten referendum glede zakona o zdravstveni dejavnosti oziroma na zbiranje podpisov v podporo referendumu. Ravno danes zjutraj sem prebral odziv ge. Nussdorfer glede omenjene dejavnosti, ki ga je poslala ministrici za zdravje. Močno sem razočaran, da je varuhinja v svojem odzivu zapisala, da Varuh »doslej ni bil seznanjen z nobenim konkretnim primerom, v katerem bi posameznik zatrjeval poseg v njegove pravice zaradi zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma v ordinacijah in še ni obravnaval kakšne tovrstne pobude.« Varuhinja se zelo dobro zaveda, da obstajajo tako posredni kot neposredni pritiski zdravnikov, ki podpirajo referendum zakona o zdravstveni dejavnost, na paciente. Zakaj bi torej čakala oziroma reagirala zgolj na kakršnokoli tovrstno pobudo? Kako posamezni bolnik ne bo oddal podpisa za referendum, če mu bo to predlagal zdravnik? Zdravnik, ki mu pacient zaupa, od njega morda pričakuje zdravila ali bolniški stalež. Zdravnik, ki pacienta nagovori, da mu bodo zaradi zakona ukinili koncesijo in tako ne bo več njegov zdravnik. Kdo se bo pritožil čez svojega zdravnika? Menim, da gre pri tovrstnih pritiskih na paciente za zlorabo, na katero bi moral Varuh človekovih pravic reagirati. Postopek lahko začne tudi na lastno pobudo, brez poziva ali posamezne pobude oziroma pritožbe.

Za mene je nesprejemljivo, da Varuh tega ne stori. Je pa to seveda njegova pristojnost, odgovornost in tudi njegova odločitev. Moja zagotovo ne. Prav pa je, da kot predstavnik ljudstva na to opozorim.

Naslednja pomembna stvar, katere sem se dotaknil v današnji razpravi pa je izvedbeni zakon, ki ga v primeru razglasitve izrednih razmer pozna marsikatera razvita država. Ustava Republike Slovenije v 16. členu zelo jasno določa začasno razveljavitev in omejitev človekovih pravic v primeru izrednega oziroma vojnega stanja. Vendar pa problem nastane, da si »izredno stanje« stanje v naši državi vsak razlaga po svoje. Izredne razmere ne pomenijo zgolj vojnega stanja. Prav tako ni nujno, da veljajo za celotno ozemlje določene države, lahko veljajo samo za določeno območje. Problem naše države je v tem, da se vsi pravzaprav bojimo razglasitve izrednih razmer. Bojimo se, da bi bile zaradi tega ogrožene človekove pravice. Rešitev tega problema vidim v izvedbenem zakonu, ki ga kot omenjeno pozna marsikatera država, ki je že razglasila izredne razmere. S tem zakonom je predvideno ukrepanje v primeru izrednih razmer na posameznih področjih. Ustava določa, da se »človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave.« In nadalje: »Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.« Tukaj je torej pravna podlaga za izvedbeni zakon. Seveda do tega v tem mandatu ne bo prišlo, bi pa varuh lahko pripravil izhodišča in poglede, kako in na kakšen način bi v prihodnosti lahko prišli do sprejema tega zakona.

Moja razprava na seji DZ