Do učinkovitega pregona sovražnega govora z novelo slovitega »zakona o JRM«

05 januarja 2016
Do učinkovitega pregona sovražnega govora z novelo slovitega »zakona o JRM«

Državnemu zboru sem predložil novelo zakona o varstvu javnega reda in miru, s katero predlagam, da se o problematika sovražnega govora prek spleta, medijev in propagandnega gradiva spremlja in obravnava v okviru možnosti, ki jih ponuja prekrškovno pravo.

Najprej velja pojasniti, da naša kazenska zakonodaja kaznivega dejanja sovražnega govora kot takega ne pozna. Ta družboslovni pojem je širši kot okviri, ki jih pri nas določa kazensko pravo. Zato se ni čuditi, da imamo pravosodne organe, ki menijo, da nimajo ustreznih pravnih podlag za pregon in izrekajo izredno majhno število sodb. Na eni strani se skrivajo za izjavami, da pojavi, ki ne dosegajo zakonsko določenih kriterijev kaznivosti, niso kazniva dejanja in niso v njihovi pristojnosti. Na drugi strani pa zahtevajo jasno in neposredno ogroženost in storjeno škodo: figurativno izraženo »ali jih je kdo zaradi sovražnega govora dobil po nosu ali pa mu je bilo storjeno celo kaj hujšega.« In začarani krog je sklenjen. Slovenija je zato na repu držav EU po odzivnosti na sovražni govor. Morali pa bi zagovarjati ničelno stopnjo tolerance do nestrpnosti. Na to opozarja tudi Svet Evrope, ki je lansko leto januarja opravil razpravo o strategiji za preprečevanje rasizma in nestrpnosti v Evropi in pozval države članice k številnim konkretnim ukrepom na področju zakonodaje glede sovražnega govora, zbiranja podatkov ter preprečevanja rasizma, nestrpnosti in sovražnega govora. Tudi Evropska komisija se je zaradi porasta antisemitizma (Judje se zato izseljujejo iz držav članic EU v Izrael) in sovraštva do muslimanov odločila, da bo države članice pozvala k ostrejšemu pregonu sovražnega govora. Poleg tega so decembra lani pravosodni ministri EU razpravljali o ukrepanju proti sovražnemu govoru na spletu.

Ob begunski krizi in referendumu o pravicah istospolno usmerjenih oz. LGBT se je sovražni govor tudi v Sloveniji razrastel čez vse razumne meje. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da je postal celo sprejemljiv del naše politične (tudi tiste na najvišji ravni), medijske in spletne kulture, pa tudi celo v nekaterih verskih skupnosti ga je bilo moč zaslediti. Slišimo ga torej v parlamentu, televizijah in ostalih medijih, spletnih forumih in cerkvah. Da ima težave z razumevanjem 63. člena ustave in nepredvidljivih posledic sovražnega govora v tem vnetljivem času je dokazalo celo ustavno sodišče, ki je dopustilo referendum o noveli ZZDR. S tem ko so pri svoji presoji vztrajali pri postopku oz. procesnih razlogih, so ustavni sodniki dopustili referendum, ki je omogočil legitimacijo spodbujanja sovražnega govora, poleg tega, da so dopustili poseg v pravice manjšine, čeprav je zaščita pravic manjšin zapisana v temelje ustave RS.

Še posebej problematičen je sovražni govor na spletu. Splet je bil v tem času begunske krize in referenduma poligon, na katerem so si ljudje dali duška, saj so prepričani, da se jim nič ne more zgoditi. Kar kaže na to, da nimamo ustreznega kazenskega orodja za preprečevanje tega negativnega pojava na spletu. Ker ta sovražna komunikacija poteka brez posledic, se je v javnosti zasidralo prepričanje, da je splet neke vrste odprt prostor, kjer je svoboda neomejena, pa četudi tovrstno ravnanje ogroža človekove pravice in svoboščine manjšin oz. »drugih«.

Varuhinja človekovih pravic v svojih poročilih na tem področju že od leta 2011 vladi priporoča, naj prouči možnost, da se javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti sankcionira kot prekršek. Pristojni organi so doslej priporočila varuhinje zavračali. Je pa res, da je pred nedavnim varuhinja javno opozoril, da je letos ob obravnavi poročila za leto 2014 prišlo do premika. Policija naj bi ji sporočila, da sprejema predlog, da se tudi splet šteje za javni prostor.

Ne glede na slednje pa velja opozoriti, da bo treba ravnanja policije preizkusiti tudi preko sodne prakse in pa morebitne ustavnosodne presoje, kar pa predstavlja določeno tveganje. Zato je smiselno, da se slednje prelije tudi v veljavni zakon o varstvu javnega reda in miru. Interpretacijo javnega prostora pa velja dopolniti tudi z navedbo medijev, saj je treba ne glede na novelo zakona o medijih – ta določa, da bodo mediji morali določiti pravila komentiranja, v primeru kršitve teh pravil, pa bodo morali komentar tudi umakniti – organom pregona omogočiti, da preganja tudi fizične osebe kot storilce prekrškov. Zavedati se je treba, da bodo primeri sovražnega govora s spletnih strani umaknjeni najpozneje v enem delovnem dnevu po prijavi. Zato ni razloga, da potem, ko so ta ravnanja fizičnih oseb dostopna javnosti, pa četudi za en dan, ne bi bila sankcionirana. Poleg tega pa je sovražni govor zaslediti tudi v medijskih prispevkih kot del vsebine teh prispevkov ali pa ga je zaznati v izjavah sodelujočih oz. nastopajočih.

Zgolj sprememba, da se kot javni kraj opredeljuje svetovni splet in medije, vpisane v razvid medijev, bi v praksi pomenila, da npr. deljenje letakov in zloženk s sovražnim govorom ne bo sankcionirano. Zato se definicija javnega kraja širi tudi na reklamno oz. propagandno gradivo.

Novela zakona pa sledi tudi priporočilom Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin. Preiskovalna komisija je v svojem poročilu izpostavila sovražni govor kot orodje ekstremističnih skupin, ki se ga te poslužujejo za spodbujanje k sovraštvu, nasilju ali diskriminaciji posameznika ali skupin oseb, kjer obstaja jasna nevarnost, da bodo izražanje ali zagovarjanje stališč eskalirale v nasilje, sovraštvo ali diskriminacijo. Preiskovalna komisija je tako med predloge za spremembo zakonodaje uvrstila tudi Zakon o varstvu javnega reda in miru.

Zato novela za sovražni govor z denarno kaznijo kaznuje tudi ekstremistične skupine oz. organizacije.

Osnovno besedilo veljavnega zakona pa se dopolnjuje tudi s predlogom Informacijskega pooblaščenca. Veljavni zakon namreč določa omejen krog prepovedanih osebnih okoliščin, na podlagi katerih ni dopustna diskriminacija na način vzpodbujanja nestrpnosti. Krog osebnih okoliščin je torej omejen le na “narodnostno, rasno, spolno, etnično, versko, politično nestrpnost ali nestrpnost glede spolne usmerjenosti”, med tem ko je ustaljena ustavnoskladna praksa takšna, da se ta krog pušča vsaj nekoliko bolj odprt, denimo z navedbo, da je prepovedano vzpodbujanje nestrpnosti tudi na podlagi “drugih” okoliščin. Glede na navedeno, se besedilo člena dopolnjuje z navedbo drugih osebnih okoliščin tako, da npr. tudi invalidnost postaja ena izmed prepovedanih okoliščin.

V luči nedavnih izjav ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča, da bi se lahko marsikaj pri pregonu sovražnega govora storilo tudi s pomočjo prekrškovnega prava, če bi internetu priznali naravo javnega prostora, pričakujem, da bo novela zakona sprejeta.

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru